»ZAKISANOST« TELESA, POVZROČENA S PREHRANO – ALI TO RES OBSTAJA?
Dandanes so promocije takih in drugačnih diet ter skrivnostnih učinkovin z magičnimi lastnostmi že na vsakem koraku in izjemno pogosto je eden od argumentov, zakaj jih potrebujemo preizkusiti, razkisanje našega »zakisanega« telesa. Na ta račun kar lep delež ljudi, ki so bili prepričani v nevarnosti zakisanosti telesa, sledi raznim alkalnim dietam in se poslužuje takih in drugačnih taktik za dvig alkalnosti telesa.
Verjetno ste že kdaj slišali, da je dan potrebno začeti s kozarcem vode in limoninim sokom, saj ima le-ta »alkalen« učinek na telo, ter da se je potrebno na vsak način izogibat mesu in mesnim izdelkom, saj ravno meso najbolj zakisa naše telo. Žal taka prepričanja in dovzetnost ljudi za take trditve nastanejo zaradi slabega poznavanja naše fiziologije. Naše telo namreč zelo učinkovito ohranja pH vseh telesnih tekočin in s tem njihove funkcije.
S terminom »zakisanost« telesa je najpogosteje seveda mišljen pH naše krvi, saj po njej potujejo hranila in substrati, ki jih zaužijemo s hrano. Fiziološki pH naše krvi je zelo ozek interval med vrednostjo 7,35 in 7,45 ter izjemno tesno reguliran. Imamo namreč izjemno hitre pufrske sisteme, ki ohranjajo pH krvi v navedenem intervalu. Precej proteinov v krvi deluje kot pufri, prav tako pa imajo to funkcijo tudi hemoglobin, fosfatne spojine ter bikarbonatni pufrski sistem. Poleg tega pa fiziološki pH krvi ohranjata tudi dva organa – ledvice ter pljuča. Ledvice skrbijo za to, da ohranjajo dovolj bikarbonata v krvi, pljuča pa preko povečane hitrosti respiracije vplivajo na manjšo koncentracijo CO2 v krvi, kar pomeni nižjo koncentracijo karbonske kisline v krvi in posledično nižji pH krvi.
Torej, naše telo že ima vsa orodja za ohranjanje kislinsko-baznega ravnotežja. Vprašanje je, ali je možno z neustrezno prehrano porušiti to ravnovesje? Anekdotalno naj bi zahodni tip prehranjevanja, ki vključuje vnos veliko živalskih beljakovin ter pomanjkljiv vnos sadja in zelenjave, pripeljal do tega. Beljakovine imajo zaradi vsebnosti aminokislin, ki v krvi lahko delujejo kot šibke kisline in vplivajo na pH, pripisano visoko t.i. kislinsko breme, sadje in zelenjava pa sta vir mineralov, ki v krvi lahko delujejo ravno nasprotno – kot baze. Nesorazmeren vnos beljakovin na eni strani ter sadja in zelenjave na drugi naj bi po predpostavkah vodilo do nižjega krvnega pH in s tem porušenega kislinsko-baznega ravnotežja. Dokazov, da se to dejansko dogaja pri zdravih posameznikih, ni. Vsekakor pa se da vplivati na krvni pH znotraj fiziološkega intervala. Dober primer za to je študija Hietevale in sodelavcev (2018), ki je primerjala vpliv dietnega režima s srednje velikim ter z nizkim kislinskim bremenom na krvni pH aktivnih posameznikov. Rahel dvig krvnega pH so po 12 tednih dokumentirali pri ženskah, ki so imele dietni režim z nizkim kislinskim bremenom. Pri moških in ženskah pa dieta s srednje velikim kislinskim bremenom ni imela vpliva na krvni pH, kar je jasna demonstracija že omenjene telesne regulacije kislinsko baznega ravnovesja.
Omeniti velja tudi študijo Königa in sodelavcev (2009), ki so preučevali vpliv prehranskega dopolnila z minerali na kislinsko bazno ravnotežje zdravih posameznikov. Merili so pH krvi, urina in sline v obdobju treh ur po administraciji dopolnila eksperimentalni skupini oziroma placeba pri kontrolni skupini. Zabeležili so akuten dvig pH v krvi pri eksperimentalni skupini iz 7,40 na 7,41 eno uro po administraciji dopolnila. Po tednu jemanja se je bazalni krvni pH ravno tako rahlo dvignil (iz 7,40 na 7,405). Slednje je seveda še vedno povsem znotraj fiziološkega krvnega pH in tudi avtorji niso navedli nobenih sprememb zdravstvenega stanja. Dolgoročen odmik krvnega pH proti spodnji meji pa tipično nastopi ob prisotnosti določenih bolezni in patoloških stanj. Mednje spadajo vse oblike ledvičnih okvar ter sladkorna bolezen. V primeru slabe ledvične funkcije se krvni pH ne more regulirati preko izločanja anionov, zato pride do upada. Pri sladkorni bolezni pa se zaradi slabega privzema glukoze pričnejo tvoriti velike količine ketonskih telesc, da bi se izpolnile energijske zahteve tkiv. Ketonska telesa pa so šibke kisline, ki z naraščajočo koncentracijo lahko znižajo pH krvi pod 7,35.
Zdravi posamezniki torej ne bodo postali »zakisani« zaradi višjega vnosa beljakovin, ki je najpogosteje izpostavljen razlog. Študije, ki so preučevale vpliv višjega vnosa beljakovin na označevalce presnove in delovanje ledvic, niso pokazale nobenih negativnih vplivov. Beljakovine kot vir aminokislin resda predstavljajo višje kislinsko breme, vendar pa hkrati prispevajo k ohranitvi kislinsko baznega ravnotežja; prispevajo substrate za skeletno mišično in kostno maso, prav tako pa so substrat za tvorbo amoniaka, ki je eden od glavnih akceptorjev vodikovih protonov (le-ti nižajo krvni pH). Zatorej tudi ni potrebe po raznih ukrepih, s katerimi bi »alkalizirali« telo. Zagovorniki raznih alkalnih diet med drugim svetujejo vnos sode bikarbone, ki pa v dovolj velikih količinah lahko pripelje do drugega ekstrema – dviga krvnega pH nad 7,45, kar ima ravno patološke posledice. Vsekakor pa lahko ustrezen vnos mineralov, najsibo v obliki zelenjave in sadja, najsibo v obliki dopolnila, olajša reakcije naših pufrskih in regulatornih sistemov.
REFERENCE
Hietevala E., et al: »Effects of 12-Week Low or Moderate Dietary Acid Intake on Acid–Base Status and Kidney Function at Rest and during Submaximal Cycling« Nutrients. 2018 Mar; 10(3): 323.
Teunissen-Beekman K.F., et al: »Effect of increased protein intake on renal acid load and renal hemodynamic responses« Physiol Rep. 2016 Mar;4(5)
König D.,et al: »Effect of a supplement rich in alkaline minerals on acid-base balance in humans« Nutr J. 2009; 8: 23.
Remer T.: »Influence of nutrition on acid-base balance--metabolic aspects.« Eur J Nutr. 2001 Oct;40(5):214-20.
Schwalfenberg G.K.: »The Alkaline Diet: Is There Evidence That an Alkaline pH Diet Benefits Health?« J Environ Public Health. 2012; 2012: 727630.
